Hrast je bil tedaj še jako mlad in, ko je znal, da ga dekle ljubi, in ko jima je bilo moči parkrat srečati se na skrivnem in objeti in poljubiti, bil je srečen in vesel tudi on. Čeravno poln lahkih nazorov, katerih največ mu je vcepila, kakor smo že omenili, lahka družba, rekel si je, da ljubi deklico ‒ saj je bilo to prvič, da je bil v taki razmeri z žensko. O resnici, o vztrajnosti te svoje ljubezni premišljevati pa ni imel povoda.