Da je zaljubljen, kar tako vulgarno zaljubljen, tega sam sebi ni hotel priznati ‒ bil je malo ponosen na dosedanjo nezmagljivost; da jo pa ljubi resno, da se rodi v njem ona globoka, goreča ljubezen, katera le enkrat objame človeka ‒ tega pa si ni mogel priznati, kajti življenje in družba sta mu bila vcepila preveč frivolnih nazorov. Samo en trenutek mu je prišla bliskoma ta misel, zaničljivo je raztegnil ustni. Misel je bila s tem zavržena, absolvirana; v prsih pa mu je vendar nekaj ostalo, nekaj težkega kakor kamen, neka neznana, neumljiva skrb ‒ ali skoro ‒ hrepenenje.