Vi ne znate, kako krasno je tam! Vse nizko grmičevje, mlada drevesca, robidovje, vse leži upognjeno k tlom, pokrito s snegom, in po kotih in skrivališčih, katere ustvari tako priroda, skače in cvrči edini stržek ‒ vse okrog je tiho, tako čudno tiho! Po golem bukovju blešči se ivje kakor srebro in pod velikimi jelkami je mračno, temno kakor v cerkvi: zgoraj temnozeleni, s snegom gosto zakriti oboki, spodaj lahki beli sneg, iz katerega gledajo majhni šopki rjavega resja, in med snegom in obokom velikanska, sloka debla dreves ‒ kakor umetni stebri!