Onkraj mostu je stal, ali bolje, upiral se je suh, koščen konj mučnim poskusom svojega jahalca, da bi ga spravil čez most. Bodisi da konj sploh ni rad zaupaval svojih kosti lesenim mostovom, bodisi da ga je kaj drugega strašilo: dalje ni hotel ne z lepo ne z grdo. Jezdec ga je udrihal po suhih plečih in krčevito stiskal mu pete ob život, pa zaman; konj je jel po rakovo stopati nazaj, in ker je bil ob cesti širok jarek, domislil se je nevajeni jahač, da je morda možno prekopicniti se s konjem vred vznak vanj.