Iskal nisem ničesar in tudi v red jih nisem spravljal; čemu tudi? Tu je bila še stara študentovska korespondenca, mladostne bedarije, sem ter tja že pozabljen opomin pozabljenega ali pa odpravljenega manihejca, krojačevi računi, nekoliko gimnazialnih spričeval, nekaj »zaljubljenih pisem«, katera sem ‒ kaj morem zato ‒ še enkrat vestno prečital in v katerih je ležalo izjemno še nekaj cvetic ali peres ‒ vse križem mi je sililo v roke. Dober spomin mi je skoro največ pomagal, da sem takoj vedel in znal, v katero dobo spadajo te ali one stvari ‒ namreč ženska pisanja, saj ta so navadno brez datuma.