Zakrila je pri teh besedah svoje lice s pahljačo proti drugim ter obrnila se na pol h koncipientu ‒ zaupljivo in nebrižno kakor k staremu prijatelju. Moral se je ozreti v njo, v njeno bledo, lepo lice in na belo, polno ramo, s katero se ga je skoraj dotikala. Koren ni bil več mladenič; kadar je občeval z Milico, polastila se ga je sicer, kakor je sam čutil v veliko svojo nejevoljo, neka otročja, mladeniška okornost in bojazen; ‒ tej ženi nasproti pa nikakor ne.