»Pa zet Jablonskega ‒ in to je nekaj!« Baron jima je prihajal naproti, spremljal ga je Meden, kateri se je držal, kakor bi bil zrastel za celo ped. Jablonski je prijazno pozdravljal in odzdravljal na vse strani, a lastni mu oholi izraz ni izginil z njegovega lica.