Pozdravila ga je z najljubeznivejšim smehljajem in, stoprav ko je sedela v vozu in je ta dričal po gladki cesti proti domu, namuznila se je zlobno in šepetala: »Če to ne pomaga, potem je vse zastonj, vse!« Prekanila je v istini graščaka; še sanjalo se mu ni, da bi vse to utegnilo biti kak manever, ampak veroval je, da se za njegovim hrbtom nekaj godi, in sumil, da ga stari prijatelj Hrast vara. A hotel se je naglo o vsem prepričati; in ko bi bilo istinito, kar je pripovedovala Medenovka, potem, no, »potem počakaj, dragi moj doktor, potem te vržemo pri volitvi, pa če si še tako premeten,« dejal je jezno, ko je korakal že proti gradu.