Bila je to stanica na drugem koncu grada, kjer je Elza najrajši bivala. Tam se je z okna odpiral krasen razgled v dolino proti Borju in sobica sama je bila tako prijazna kakor ni ena druga v gradu; celo sedaj zvečer, ko je brleča svetilnica izpod stropa le slabo razsvetljevala prostor. Da je to stanovanje gospe, pričal je tudi hud mošusov duh, ki je koncipista tako mamil, da je sprva skoraj pozabil, čemu je prišel semkaj.