»Mojemu soprogu že štirinajst dni nobena jed ne gre v slast, ne jé skoraj ničesar in nobena stvar mu ni po volji!« »Oh, pusti, pusti to, Katinka,« smeje se Hrast, »v malo dneh bomo pa zopet kakor prej!« »In ta razdor, to opravljanje in kričanje ‒ oh, vsega je že dovolj, vsega!«