»Kako lepo je nocoj!« šepnila je deklica polglasno in zrla za ptičkom, ki se je venomer žgoleč gugal na vrhovni jagnjedovi vejici. »Lepo je, krasno!« ponovil je koncipist; a njemu ni bilo mnogo do te lepote, do sončnih žarkov ali do ptičjega petja; njega je navdajala le misel, da se morebiti sedaj bliža prilika, ko bode mogel razodeti deklici svoja čutila, svojo ‒ ljubezen. »Sedaj ali pa nikoli!« ponovil si je v mislih, da se ohrabri.