Kadar je Bitič to izgovoril, tačas si smel v svesti biti, da bode pripovedoval, kako bi najbolje bilo, vse te slovenske, češke, hrvatske rogovileže in motoboreže, šuntarje in puntarje kar pozapreti, povesiti, postreljati. Tako je tudi nekega večera, to seve stoprv po telečji pečenki, malo poljutil se na svoje slovenske rojake, ki zdaj »noré«. Neki mlad človek izmed one vrste ljudi, ki radi v krčmah kako sulico za domovino zlomijo, ga je zavračal.