Ravno je hotel kljuko pritisniti, ko se vrata majhno odpró in boječe smukne iz krčme mali Tekmec. Zagledavši starega Štivrnika, je menda menil zopet kakega sovražnika imeti pred očmi, zato je tik stene na pol počenil. Ko se je pa na prvi pogled prepričal, da mu ta ni nevaren, obesil se mu je na roke in klepetal: »Boter, ljubi moj boter, ne hodite v hišo, beživa, zakaj vrat vam bodo zavili, kakor so ga meni hoteli, kakor bi bil neumno živinče, resnico, boter, nikarte ne hodite!«