»Kmalu se bode zbrihtal, pa bo vstal. Jaz pa lahko grem proti domu in po poti zabrišem krvave sledi, da ne bo svet vedel, da se je zgodilo pod mojim oknom, sosebno če je moj trpoglav to storil; hvalo Bogu, da ni huje.« Taka je bila prva misel starčeva, ko je bil graničarju glavo pretipal in videl, da je samo malo udarjen, čeravno še na pol v nesvesti.