»Jaz sem Frtnatek Tekmec,« pravi dedec zopet in sopiha na debelo, kakor bi pljučem privoščil malo več zraka, ker so ga popred v strahu le malo uživala. »Veste kaj, boter, ali kdo ste, vi ste pa hudi ko sršen; vsa rebra ste mi pretrli. Ko bi jaz usmiljen ne bil, precej bi šel tožit in s tožbo bi jaz nakanil in napravil, da bi zaprti sedeli štirinajst dni in trinajst noči zato, ker ste mi rebra polomili, da ves svoj živi dan ne bom lahko hodil po svetu.«