Pa komaj je prišel do stopnic, zapel je zvonček na mostovžu, od koder je bila nit pred vežna vrata napeljana. »Sveto obhajilo!« šepeta stari in, dasiravno je zunaj slišal mrzlo burjo žvižgati, vendar ni bilo videti nevolje na njegovem starem licu, ni bilo čuti godrnjanja iz njegovih ust. Brž je taval klicat brata Tomaža in mu je velel: »Pojdi, Tomaž, pojdi, pogledi, kdo je in kaj bi rad.