Vzel je torej svečo in je hotel iti svojega starega brata klicat, ki je za hlapca in strežaja pri njem bil. Pa komaj je prišel do stopnic, zapel je zvonček na mostovžu, od koder je bila nit pred vežna vrata napeljana. »Sveto obhajilo!« šepeta stari in, dasiravno je zunaj slišal mrzlo burjo žvižgati, vendar ni bilo videti nevolje na njegovem starem licu, ni bilo čuti godrnjanja iz njegovih ust.