V roki je držal dolgo hrastovo trsko in jo je vedno obračal in utrinjal, da je lepše gorela in sinu Francetu svetila, da se ni usekal, ko je iz debelega polena trske cepil. Izba je bila ena tistih, ki čedalje bolj ginejo v naših krajih in ki nas spominjajo starih časov, ko so se naši kmečki očetje, zidaje si svoja selišča, vedno še bali, da jih delajo samo zato, da jih čez malo let zopet Turki poderó, in so jih zato stavili le bolj okorno in slabo. Na pol otesani tramovi, ki so v svoji skupnosti steno delali, bili so od mnogoletnega dima črno ukajeni in obiti z mnogimi klini, na katerih je viselo vsakovrstno orodje.