Ker smo mi Kranjci govorili med seboj po slovensko, kakor se pri nas govori, menili so učeni možje v Augsburgu, spoznavši slovansko lastnijo našega govora: »To so tudi Poljaki.« Skoro ne bi bilo pomagalo nič, da smo mi trdili in pravili, od kod in kdo smo; po vsej sili so hoteli imeti, da bi nas spravili v Poljsko. Ker je bilo med nami nekaj oženjenih in očetov, lahko si mislite, kako nas je bilo strah in nevolja, da nam hočejo še drugo domovino vriniti in nas tja gnati, morda z dežja pod kap.