Včasi se ji je mož zdel preoster, a včasi bi bila ženica vso bolečino, ki se je iz hčere v njeno materino srce stakala, izlila v jezo do - Štefana, ki je bil po njenih mislih edini kriv, da ni bilo v njeni hiši - ne miru, miru, praznote, tišine je bilo še preveč - tistega veselo‐pokojnega stanja, ki je kraljevalo doslej vedno na Smrekarjevem domu.
Neko nedeljo popoldne, ko so bili šli vsi v cerkev k nauku in je Smrekarica sama doma pri oknu sedela ter bukve vseh svetnikov in svetnic v roki držala, videla je Štefana mimo okna iti. Hitro ga pokliče v hišo.