Mati je poznala črva, ki jo gloje, in v srce se ji je smililo dete. S to in ono malo rečjo jo je izkušala razveseliti, molila zanjo in jokala se, kadar je bila sama. Včasi se ji je mož zdel preoster, a včasi bi bila ženica vso bolečino, ki se je iz hčere v njeno materino srce stakala, izlila v jezo do - Štefana, ki je bil po njenih mislih edini kriv, da ni bilo v njeni hiši - ne miru, miru, praznote, tišine je bilo še preveč - tistega veselo‐pokojnega stanja, ki je kraljevalo doslej vedno na Smrekarjevem domu.