Drugi večer pozno sta ustavila Smrekar in njegov pomagač Stefan iz mesta domov gredé v kmetski pricestni krčmi, da bi konji zobali in pili ter sama tudi »malo rdečega videla«, kakor je dejal Smrekar, ki je bil ta dan nekaj bolj beseden, kajti dobro in lahko je bil prodal.
V krčmi je bilo mnogo voznikov in kmetov okoli več omizij; vendar tistih, s katerimi je Anton posebno rad govoril, nocoj ni bilo, ker so bili že odšli.