Resa je bila pokošena, tla gladka in Štefan, ki je preko hoste koračil z rokama na hrbtu in pogledom, v tla obrnjenim, gotovo ni gledal, kje bi se za steljo kosilo ali grabilo.
Leže čez nekaj hodá na tla in dene komolca za vzglavje. Zre v nebo, enkrat poškrtne z zobmi, trikrat se prevali in popravi, a naposled spozna, da ležišče in leža ni prida, ter skoči pokonci.