Ker se je pa mladenič obema še premlad zdel za tako važen korak, ki človeka veže za vse življenje, in ker je graščak po pravici dejal, da je v tedanjih nevarnih časih treba trdnega, izvedenega gospodarja na gradu, pobogala sta se, da se poroka še za dve leti odloži. Med tem časom pak je bil Jošt Turen namenjen poslati sina iz dežele, da se kaj priuči, značaj utrdi in bolj možat postane. Ker se zaradi te pogodbe med očetoma, katere sta se tudi sin in hči veselila, ni več prav spodobilo, da bi mlada dva namenjena zaročenca pod eno streho stanovala, sklene baron Jošt Turen zapustiti s svojim sinom gostoljubnega starega prijatelja na Šrajbarskem turnu in vrniti se na eno svojih posestev, katerih je več imel.