Marko pa se je spomnil Majdine zibeli, se otožno nasmehnil in pritrdil Petru: »Verjamem.« Peter je pokazal s prstom mešenikelce, ki jih je držal Marko v roki: »A ti pa spet neseš Podlipnikovi rože?« Za vse na svetu bi Marko ne govoril s Koračkom o Ančki, zato je pogovor kar pretrgal in podal Petru roko: »Srečno živita z Majdo.« »Tudi tebi in Ančki voščim jaz srečo, naj že bo kakorkoli.«