Marko pa je prislonil robevnico v kot in snel izza traka šopek iz modrih, dlakastih cvetov jesenskega svedrca in iz košatega, vijoličastega encijana, ki napoveduje v gorah zimo kakor doma podlesek: »Ančka! Pušeljc ni kaj prida; pa, veš, drugačnega ni več; to je zadnje cvetje. Gora že premira in bo kaj kmalu otrpnila.«