Njegove misli pa so zdirjale z zelenih Blat na belo cesto, ki se je vila med jesenskimi polji, med strnišči in z ozimino posejanimi njivami, skozi barvajoče se gozdove proti Kranju in Ljubljani in še naprej v Trst, k morju. Videl je samega sebe na ljubeljskih ridah, kako kot vozataj pretegne na ostrih ovinkih samo z zadnjim parom tako težko obložen parizar, da ga v ravnem klancu komaj zmagujejo trije pari: »Oh! In kadar bi odšel, bi podal Ančki roko s konja.