Volkun je še enkrat poskusil zaustaviti trop, a jarci se niso več zmenili zanj. Mimo njega in preko njega so drli v dolino kakor plaz, ki v strmini pred sabo lomi vse, in pes se je moral prihuliti k tlom. Vstal je šele, ko je bil zadnji jarec že precej pod njim, pogledal je okrog sebe, kakor bi ga bilo sram pred ovčarjem.