Bajtnikova Mica ni bila dobre volje, kakor nikoli ne, kadar so básali z višave niže, z Zelenice na Jezerca ali pa z Jezerc domov. Jezno je odtrgala nit prediva, s katero je privijala tisove vejice in rože na motvoz, vrgla dopleteni venec v travo in udarila s klobčičem po mizi: »Pred nekaj tedni smo od samega cvetja bolehali, sedaj ni več poštene rože, da bi jo človek zataknil najboljši mlekarici za roge.« Frčejeva Reza, ki ni vedela, da je Mica vsako leto, kadar se poslavlja od planine, nabrskana, jo je hotela umiriti: »Naletela sem na nekaj cvetov zaostalega sleča.