Iz gruče fantov pred cerkvijo se je odtrgal Višnarjev Šimen in se jima pridružil. Prijazno se je pogovarjal z Ančko, popravljal ogrnjen suknjič, se poigral tu in tam s težko srebrno verižico, za Rozalko se pa še zmenil ni, kakor bi bilo njemu, gruntarskemu, prepovedano govoriti z lanovko. Rozalka je pri prvi priložnosti zaostala in se pridružila drugim dekletom, ki so namigavale na Šimna in Ančko: »Brhek par sta.«