Za pogovarjajočimi se vrstami pa je šel Marko in je vse slišal. Stisnil je pest v žepu, zavil naravnost čez meje domov in se grede rotil, da Volkuna ne da in da ne gre * planinski, napol v zemljo vkopan hlev za krniškega tretjineka: »Drugam bom šel past, če ne bo drugače; v drugo faro, če ne bo drugače; četudi na Koroško.« Še tesneje je stisnil pesti v žepu, se gnal čez meje in sklepal: »Za tretjineka nikoli ne - za ovčarja, in četudi na Koroško.«