Postelja se je spremenila v oblak, ki je odnesel Jerneja kar skozi strop in streho. Zunaj je sijalo sonce in Jernej ni mogel doumeti, kako da jim pri belem dnevu gori v hiši leščerba, da človeku tako težko leže dim na pljuča: »Saj sem zdrav in mi ni nič; samo dim me je dušil.«
Nagnil se je čez rob oblaka, da pogleda, kam pravzaprav plove na mehki pernici.