Tako se je zamislil, da ni slišal ne voz, ki so ropotali na vasi, ne ptičev, ki so peli na vrtu, še Manice ne, ko je vstala in odprla hišna vrata. Čudno. Volkun je pritekel od jarcev, se spel na posteljo in pritisnil svoj mrzli smrček k licu starega ovčarja in ga predramil iz zamišljenosti. Jernej ga je pobožal po glavi: »Volkun -« Na vasi je zapel Podlipnikov veliki zvonec, pes se je odtrgal od postelje in stekel k tropu.