Saj so rože tako cvetele, kakor bi naprej vedele, da jih bo hudobija ljudi podušila. Noe ni spodrezal satja, da bi čebele zavoljo pomanjkanja ne padle in pa še zato ne, da bi imel, če bi vsega same ne použile, tiste prve dni po potopu, ko je vedel, da bo vsa zemlja tako premočena, kakor ni bila nikoli prej in nikoli več ne bo, zdravilo zoper kašelj in prehlad zase in za svojo družino.« Vsi so Vrbanka pozorno poslušali.