Zmuznila se je k čebelnjaku, sedla za brinov grmiček, da bi je čebele ne napodile, prisluševala brenčanju in ogledovala, kako so izletavale in kako težke padale na brade, kadar so se vračale s paše. Tako se je zaverovala vanje, da nič ni čutila, kdaj je prišel k čebelnjaku Vrbanek, majhen, postaren možiček, ki je kajžo že davno sinu oddal, sam pa si je izgovoril čebele, da je modrijanil pri njih, največ sam sebi, pa tudi drugim, če so prisedli. »Manica!