Kadar smo otroci iz blata hlebce pekli, v zemljo hišice delali in murna, božjega volka, zvali »sejat proso« pod veliko češnjo, korakala je proti večeru mimo nas tiho kakor senca z rdečim dežnikom pod pazduho in velikimi brojanicami za pasom.
»Gospa, dež gre!« vpili smo, kadar je najlepše jasno sonce zahajalo. »Dež gre, otroci, dež,« odgovorila je in šla dalje proti cerkvi molit.