IV Hlapca sta se čudila, od daleč za njimi opazujoč, da mora gospodar opravljati posel, ki je prej njima pripadal. Sicer nista bila nikakor romantične nature »zvestih služabnikov«, ki svoje življenje dadé iz gole zvestobe in pokornosti za gospodarja; ne, klela sta ga pošteno v konjskem hlevu ali na polju, kadar ju je zaradi kake zamudnosti ozmerjal, in, če se je dalo o mlatvi kakov mernik pšenice prisvojiti si ter skrivaj prodati in potem zapiti ga ‒ lahke vesti sta imela. Vendar sta zdaj z zobmi škripala, ko sta v temi od pota proč vedno bliže častnikov hodila in vse videla.