Mož je vedel več, nego bi bil rad, a ni vedel, kako bi ravnal, da bi še večje nesreče ne bilo, nego je bila že. »Pojdiva k njej,« reče potem in oba počasno stopata v hišo. Ko Vida župnika zagleda, odloži svoje jelo, s katerim se je ravno pečala s slastjo človeka, ki se ravno okreva, ter vstane in pogleda župniku tako naravnost v oči, da bi bil skoro ta svoje povesil in da razen prvega hladnega pozdrava ni vedel, kako bi razgovor začel.