Pol ure potem so štirje možje, prvi med njimi dolgi Smučiper, predzadnji stari župnik, v gosjem redu koračili prav počasi, kakor je gospod želel, po ozkem snežnem gazu, katerega so si morali s samohojo delati po vedno naletavajočem snegu in katerega je brleča cerkvena svetilnica le slabo osvetljevala. Tako so potrebovali v reber več nego uro hoda za pot, ki se je sicer v pol ure prehodil. Došedši na mesto in vstopivši v samotno, temno kočo Smučiperovo, katera še železne ključavnice ni imela, najde župnik bolnico, ležečo na slami, ki je bila sicer ležišče staremu oglarju.