Albertu, lahki duši, bila je stvar neprijetna, a menil je, da jo bode nalahno odpravil. Stopi k oknu in tja od sebe govori: »Na, to je siten človek, draga moja, dasi sicer dober; obesil se mi je, ko sem k tebi šel; rekel sem mu, da naj me zunaj čaka; ali ker je že enkrat prišel tu sem, mogla in smela bi z njim lepše ravnati že zaradi tega, ker je moj prijatelj, veš!« Nič odgovora.