»Rojstna hiša! Glej, komaj pol leta je, kar sem bil tu pri vas, a zdaj, ko zopet vidim svoj dom, zdi se mi, kakor da bi bilo že dolgo in dolgo.« Anton zopet nič ne odgovori, molče jezdi pred bratom proti svojim dvorom, od koder ga je z glasnim lajanjem tropa velikih psov, čuvajev samotne hiše, pozdravljala.