V mraku je sedel župnik zamišljen na južnem oglu hiše in gledal po enakomernem morju. Ovčar Stoklasek je bil prignal ovce v hlev, pa se je bil postavil nedaleč, kakih deset korakov, od duhovnega gospoda in ga gledal nekako posebno. Nekaj je držal v roki in noga se mu je kakor krčevito večkrat premaknila, da bi stopila naprej do gospoda, a strah ga je bilo blagoslovljenega moža, dasi ga je Stoklasek rad imel, ker je včeraj dobro slišal, kako ga je župnik branil gori med skalami, ko ga je Anton Samorod z bičem tepel.