« Dekle vstane na pol, prepogne se čez njegovo koleno in ga poljubi; v tem hipu jo on objame in stisne k sebi za trenutje, da ji vrne poljub, a potem, izpustivši jo poleg sebe, obdrži njeno ročico v svoji velikanski roki, česar mu ona ne brani, ter reče nekako v zadregi, zardel in na pol tiho: »No, zdaj mi pa morda poveš, zakaj si prej jokala?« »Zato, ker me vedno zmerjajo.«