Časi se jima je nasmejala izpod las, ljubo izza ušes po licu zmršenih, zasuknila se na peti in pij! ‒ že je bila izginila za oglom. Druge krati je obadva stara pošteno sama okarala in je zmagala, večkrat pa je skočila mamici na vrat ter ji s poljubi usta zamašila ali pa hudega očko prijela za obe rami in ga, glasno smeje se, zasuknila, kakor da bi hotela plesati z njim, tako da je stari le še na pol jezen, a že na pol zadovoljen dejal: »Ali mi pojdeš stran, seme ti semensko!« Časi pa, kadar je karana Vida videla, da je stvar resna, umolknila je tudi in umaknila se, a potem se je na njenem vedenju dva dni poznalo, da ni pozabila.