DVAINDVAJSETO POGLAVJE Med štirimi stenami v majhni izbici v Benetkah, v katero je puščalo samo majhno, debelo omreženo okence nekoliko sončne luči, sedel je nekdaj ponosni Anton Samorod na surovem lesenem stolu in glavo ob mizo podpiral. Kakor se je preganil, zarožljalo je železje na njem, ki mu je roko in noge težilo. Na mizi je bil vrč z vodo in vinom, kruh in druge jedi.