Ali danes mu je tako grlo zdrgavalo, tako goltanec davilo, glas jemalo, sapo zapiralo, da še s psom govoriti ni mogel ne z veliko bigo, kako še da bi zaukal, da bi slišal sosednji pastir ovac najemnikovih na Basnigojevini. Ali ravno ker mu je v njegovi žalosti treba bilo človeka in ker ga je tudi prijatelj ovčar zopetno klical, začne svoje ovce poganjati navzgor proti njemu, oni pa svoje poganja dol. Pa danes Stoklasek ni srdito bičal svoji jati debelih, malo občutnih kožuhov, temveč pomalo in mehko je padal sukani jermen po ovčjih hrbteh kakor lahak opomin ali pastirska prošnja: stopi, stopi, živalca, dve pedi naprej!