S tem predlogom sta bili obe stranki zadovoljni in Lukež Drnulja je z mestnjani Kašopiharjem, Lasačem in Črmažem dirjal domov, da bi kozla pred visoko in častito sodnijo pripeljal. Medtem so si višnjanski možje malo oddahnili in pot z vročega čela obrisali, vendar so željno pričakovali, ali se bo kozel pametnega skazal ali ne. Drnulja pak s solznim očesom doma Lisca omotvozi in ga vleče za seboj, opominjuje Črmaža, da naj ga poganja, pa le ‒ prav zlepo.