Res ni bila velika, pa bila je gostoljubna, zakaj vežna vrata so noč in dan na stežaj odprta stala, in če je kak pesek mimo tekel in mu je kaj na um prišlo, stopil je v to vežo, nogo zavzdignil in kaj popustil. Tudi ljudje so sosebno ob semanjih dnevih svoje počutke v Drnuljevo vežo hodili odpravljat. In naš Lukež, postaren, suh in kljukonos mož, ki je od pomnenja že za ponočnega čuvaja služil, se ni kdo ve kaj in kako zmenil za te in take nemestne navade tujih psov in tujih, največ kmečkih ljudi.