Razkačen popade ‒ ne vem, če burkle ali štorkljo, in dirja na plano s trdnim namenom, da bi hudobnega Drnuljevega kozla do gotove smrti potolkel. Lisec, nedolžni kozel, nič hudega vajen od starejših ljudi, prijazno mekeče in meni: ta mi bo plot odprl in jaz idem na vrt. Slamorezec, ko bliže dojde, zamahne in ob tisti uri bi bil ubogega Lisca potolkel na žive in na mrtve, da ni bil ob hipu sam samcat Lukež Drnulja, ki je Lisca s strahom in skrbjo iskal, priskočil, Slamorezca za roko zgrabil in tako govoril: »Stojte, nehajte, jenjajte, zlega ne delajte, o Sla morezec!