On je ravno nekaj kislega mleka posrebal za popoldanje kosilo in je ravno premišljal ‒ vedi ga bog kaj ‒ ko Drnuljevega kozla ob plotu zapazi in njegovo hudobno namembo razvidi. Razkačen popade ‒ ne vem, če burkle ali štorkljo, in dirja na plano s trdnim namenom, da bi hudobnega Drnuljevega kozla do gotove smrti potolkel. Lisec, nedolžni kozel, nič hudega vajen od starejših ljudi, prijazno mekeče in meni: ta mi bo plot odprl in jaz idem na vrt.